OBČUTI IN ŽIVI ZGODBO
Tako so nas nagovorili »Krašnjarji«, ko so nas povabili v Krašnjo, kraj v občini Lukovica.
Kamenjska planinska sekcija že zelo dolgo gradi prijateljstvo s športnim društvom Krašnja. Oni prihajajo že 11 let na Velikonočni pohod na Malo goro in obiskujejo tudi druge kraje naših gora, Kamenjci pa smo tudi večkrat na njihovem koncu. Tudi letos so nas povabili. Nismo vedeli kam, saj so rekli le, da nas popeljejo v zgodbo.
Presenečenje je bilo že, ko smo izstopili iz avtobusa ob Gradiškem jezeru. Ob Marjanu in številnih Krašnjarjih nas je pozdravila in nagovorila županija Lukovice. Ko nam je slikovito predstavljala kraj in izrekala dobrodošlico, so oni že obložili mizo z dobrotami tega kraja. Zadišali so ogromni Trojanski krofi, dišeča kava, čaj, «močnejše zadeve« in še in še.
Prijazna vodička nas je opremila s potrebnimi informacijami za pohod po Črnem grabnu in okrog Gradiškega jezera. Toda ni šlo gladko. Že na vstopu v Graben so izza grma skočili »pravi rokovnjači« v značilnih oblačilih in dolgimi puškami. Ni bilo heca, od nas so zahtevali informacije o zakladih v nahrbtnikih in sploh o premoženju planincev. Rokovnjači so bili namreč znani po tem, da so jemali bogatim in dajali revežem. In ko so ugotovili, da planinci spadamo med slednje, so nam prijazno razložili rokovnjaštvo, zaželeli srečno pot in se spet izgubili v gozdu.
Naprej po Črnem grabnu in okrog jezera je šlo sproščeno s številnimi postanki, ko nam je vodička predstavljala pokrajino, življenje in značilnosti kraja. Spoznali smo vasice, hribčke in številne cerkvice s svojo zgodovino. Številne znamenitosti, zgodbe in posebnosti imajo ti kraji. Ena izmed njih je tudi ta, da imajo številni kraji imena po drevesih. (Hruška, Gaberje, Brezje). Opazili smo, da so vse cerkvice in zgodovinski spomeniki obnovljeni in lepo urejeni kar pomeni, da Krašnjarji spoštujejo delo svojih prednikov in svojo zgodovino.
Naslednji postanek je bila Lukovica. Sprehodili smo se po tem lepo obnovljenem trgu in si ogledovali značilna poslopja nekdaj namenjena prenočevanju živine in potnikov. Lukovica je bila namreč furmansko mesto. Tu so se ustavljali furmani, spočili živino in sebe, dobili pomoč vprege pri premagovanju Trojanskega klanca, opravili potrebna popravila voz, se nasitili in nadaljevali svojo furmansko pot. Seveda nismo zaobšli Brda pri Lukovici, kjer je živel in deloval Janko Kersnik. Ogledali smo si tudi grad Brdo, ki je državni spomenik in se seznanili z njegovo preteklo zgodovino. Na poti k avtobusu pa je zadišalo iz Čebelarskega centra Slovenije.
Posebno doživetje je bilo vodenje po domačem kraju gostiteljev v Krašnji. Pod lipo so sedele domačinke in iz slame pletle kite, iz katerih so nastajali klobuki in druge uporabne umetnine. Ogledali smo si tudi krajevni muzej, v katerem domačini z ljubeznijo hranijo »zgodovino kraja«. Kar težko smo se odpravili dalje, toda pred nami je bil ORIENTACIJSKI POHOD.
Dobili smo navodila za preko šest km dolgo pot po obronkih Krašnje. Lepot in presenečenj ob poti je bilo preveč za vse opisovat. Izstopala pa je prijaznost domačinov ob poti, kjer nas niso le pozdravili, ampak tudi postregli z domačimi dobrotami in še marsičem. Pot bi lahko poimenovali:« POT PRIJAZNIH IN DOBROSRČNIH LJUDI«.
V Krašnjo smo se vrnili prijetno utrujeni, vendar nas je čakal še gasilski preizkus in seveda pregled orientacijskih rezultatov. Organizator nas je pohvalil in vsem je kmalu za vratom visela prav posebna medalja – par dišečih domačih klobas. Ponosno smo se v senci lipe slikali in avtobus nas je že odpeljal v Lukovico. Ko smo že mislili, da smo že vse lepo doživeli, nas je pozdravila lepo pogrnjena miza pod kozolcem gostilne Pri Bevcu. Kmalu smo spoznali, da so se furmani v teh krajih ustavljali ne le zaradi utrujenosti konj, temveč tudi zaradi prijaznosti ljudi in odličnih kuharic. Dolgo je trajalo, da smo bili pripravljeni vstati in se posloviti.
Polni vsega lepega smo gostiteljem izrekli Hvala in si obljubili ponovno srečanje. Da pa bi vedeli kako nazaj, je vsak dobil vrečko z zemljevidi in majico z napisom: »Občuti in živi zgodbo«.
In smo jo doživeli dragi prijatelj Krašnjarji. Pripravili ste nam dan, ki je bil kot iz čistega zlata vlit.
Hvala v imenu Planinske sekcije Kamnje, Planinskega društva Ajdovščina in vseh Ajdovcev.
Jože Vodopivec in Cvetko Ušaj
